Jesen. Dolina Soče je prepleskana z rumenimi, rdečimi in zlatimi odtenki. Meglica zakriva jutro ob reki Tolminki. Zgodaj je, vsi še spijo. No, skoraj vsi. Ivan Mangani in Anja Bukudur se sklanjata nad svojim zlatim poljem in potrpežljivo nabirata drobne vijolične cvetove. Cvet za cvetom, nit za nitjo potrpežljivo ustvarjata navdihujočo zgodbo o prvem pravem slovenskem žafranu.

Most na Soči. V osrčju leži smaragdno jezero, dva bregova pa povezuje star, zaobljen most. Mir in mehkoba. Postanek reke Soče, mediteranska siesta na poti proti morju. Na površju se dogaja življenje. Kajak, kanu, veseli ribiči in manj vesele ribe, ladja Lucija, plovne race in oprezni fotografi – privlačna sila vode v akciji. A mnogi obiskovalci se ne zavedajo, da je jezero sodoben dodatek naravni krajini. Kaj se torej skriva pod živahno poetiko na gladini?

V dolini, ki se razteza od Trente do Nove Gorice, se dobro je. Turistične kmetije, simpatični bistroji, kulinarični festivali in vrhunske restavracije, ponudba je pisana. A vrnimo se tja, kjer se je vse začelo - v gore.

Tako je. Prispevek govori o Tolminskih koritih, najbolj znani tolminski turistični znamenitosti. To pa ne. Prispevek ni opis atrakcije, ne vodnik, niti ne vsebuje namigov za top pet fotografskih kotičkov. Je zgodba o zgodbah zgodb in tako nazaj. Stare ljudske legende, poimenovanja in pol zgodovinske zgodbe so skozi leta oblikovale kraj, poudarile številne obraze edinstvene narave in ji podarile glas. Dobrodošli v vzporednem svetu divjih bab, hudičev in pekla Danteja Alighierija.