Toni, Brazilec iz Bovca
Click here for an English version of this text
Bilo je okrog desete ure zvečer. Kratek izbruh svetlobe na zaslonu, znani bzzz, telefon se strese. Sporočilo: Si jutranji tip? Mislim, tak sončni vzhod tip človeka? Šest ur kasneje sem se iz prijetno ogrete postelje odvalila v hladno, megleno jutro. Pred avtom je stal Toni Demarco s svojim Canon fotoaparatom okoli vratu, s stojalom v eni roki in krpljami v drugi. "Dobro jutro! Pripravljeni na dogodivščino?" je zazvenela slovenščina v brazilski melodiji. Prav po jutranje sem prikimala, sedla v avto in že sva se odpeljala lovit sončni vzhod na bližnjo planino, na Sorico.
Toni Demarco je posoški vodnik vodnih športov - Brazilec, ki je pred desetimi leti pristal na Soči in vse kaže, da bo tukaj tudi ostal. Je človek akcije. Če se kje dogaja športna dejavnost z vsaj kančkom adrenalina, Toni ne more biti prav daleč. Od aprila in vse do zaključka poletne sezone največ časa preživi oblečen v neopren. Od maja do konca poletne sezone ga boste morda prepoznali kot človeka v neoprenu, ki z zadnjega dela rafta kriči: "Vsi nazaj, vsi naprej!" Nanj lahko naletite na vašem prvem kajak izletu. Lahko pa se zgodi, da je prav Toni oseba, ki vas v nasprotju z razumom spodbuja, da skočite s slapu na kanjoning izletu in poskrbi, da boste preživeli in pripovedovali zgodbo.
Pogodbeno skakanje iz ene sezone v drugo ga je pripeljalo do stalne zaposlitve vodiča pri Positive Sport v Bovcu. Čeprav v Sloveniji nikoli ni nameraval ostati, se je zaljubil v dolino, reko in svojo bodočo ženo Ano. Skupaj s sinom Rubenom zdaj živita v Tolminu. Ko je leta 2011 prispel v smaragdno dolino, je bila v Bovcu le peščica športnih podjetij. Vodiči, ki bi prihajali izven Evrope, so bili redki. Toni je bil eden prvih, ki mu je uspelo dobiti sponzorsko vizo, da je lahko živel in delal v Sloveniji, pa čeprav je v zadovoljstvo slovenske birokracije moral skočiti v Brazilijo po en sam list papirja. Kultura, ljudje, jezik, hrana. Zanj je bilo vse novo, a hkrati je bil tudi on nekaj novega za dolino zavito v plašč domačnosti.
Rafting na Soči (foto arhiv: Toni Demarco)
Kavo, en zmešan sladoled, pa še malo čenč, prosim.
Kar nekaj časa je bil Toni edina brazilska duša v dolini. "Ker imam malce več pigmenta, sem bil tukaj velika atrakcija," se je zasmeji. Navajen brazilske raznolikosti, je bil presenečen, ko so mu starejši domačini zaupali, da je pravzaprav prva temnopolta oseba v Bovški kotlini. “Po eni strani je bil to nekakšen privilegij, ljudje so bili radovedni in zainteresirani. A hkrati sem od svojih prijateljev izvedel, da so me nekateri ljudje klicali črna ovca,” je povedal Toni, ki meni, da tovrstne pripombe in nenavadni vzdevki izvirajo bolj iz neizpostavljenosti raznolikosti in iz nevednosti.
Slap Mrzli potok (foto: Toni Demarco)
A če kaj zmehča slovensko srce, je to oseba, ki se odloči za učenje tega (skoraj skrivnega) slovanskega jezika. A to seveda ni tako preprosto, kot se sliši. Po besedah Michaela Manskeja, voditelja oddaje - Kako postati Slovenec? - je slovenska slovnica orožje za množično uničevanje - zelo, zelo smrtonosna. A Toni se je podal v ta boj. “Še danes imam težave in delam polno napak,” pove in opiše eno izmed anekdot: “Dolgo sem mešal besedi mešan in zmešan. Ko sem skočil po sladoled v Bovcu, sem tako naročil en zmešan sladoled in vedno znova nasmejal prodajalko."
Toni z družino (foto: Toni Demarco)
A razen tega Toni ni imel večjih težav pri vključevanju v novo kulturo. K gladki tranziciji najverjetneje pripomoreta njegova pristna odprtost in nalezljiva pozitivna energija. V primerjavi z brazilsko kulturo ljudje tukaj potrebujejo rahlo več časa in prostora, da se odprejo. “A to je na nek način normalno in me ni prav nič motilo, saj je bilo zame tako ali tako vse novo. Vedel sem le, da moram dobro opraviti svoje delo, se sprostiti in biti to, kar sem. To je vedno dober začetek. Od tam naprej se vse odvije spontano,” je pojasnil Toni, ki se ne pusti stlačiti v vnaprej določene družbene predalčke. Toni ni naklonjen primerjavi obeh domov, zato raje stremi k povezovanju in iz obeh kultur iztisne najboljše.
Še en neizogibni uvod v slovensko kulturo je kozarec (ali več) nečesa s spodobno količino etanola. "Če me vprašate, kaj se me je v Sloveniji najbolj začudilo, je to tesen odnos z alkoholom. Ko smo bili s prijatelji v baru, me je nekdo vprašal, kako se lahko zabavam brez alkohola," je dejal Toni, ki pred prihodom v Evropo ni pil alkohola. Veliko lažje pa je ponotranjil dobro staro balkansko kavno kulturo — čarobno skodelico kave na glavnem trgu, ki konceptu časa podari povsem nov pomen.
Zimski sprehod po soški poti (foto: Toni Demarco)
Po brzicah življenja do Slovenije
A kaj je Tonija iz Brazilije pripeljalo na drugi del sveta, v majhno alpsko državo? “Oh, deus! V mojem življenju so se zgodile velike stvari,” je ob vprašanju zavzdihnil Toni, ki je že precej zgodaj v življenju izkusil izgubo bližnjega. Te tragedije so ga spodbudile k iskanju sprememb in smisla. Štel je 25 let in je delal v avtomobilski industriji. »S službo sem bil čisto zadovoljen. Toda počasi in vztrajno so se mi v glavi vrtela vprašanja. Zakaj sem na tem delovnem mestu? Zakaj ne delam nečesa, kar mi bo zjutraj pognalo kri po žilah in veselje do tega, kar prihaja?" Odgovor se je izrisal neke lene nedelje na nacionalnem televizijskem programu. Naslov: Brazilska rafting ekipa iz Brotasa je zmagala na svetovnem prvenstvu.
Rafting ekipa iz Brotasa (foto arhiv: Toni Demarco)
Takrat je Toni prvič zagledal splav. Ta plavajoča gumijasta stvar je bila reševalni čoln iz temnega predora, v katerem je plaval. "V spomin sta se mi vtisnili dve stvari: reprezentanca in Brotas," je povedal Toni. Bil je predan. Vsak konec tedna, takoj po službi, se je podal na dvourno vožnjo do Brotas City–ja, kjer je opravljal vodniški tečaj na valovih reke Jacaré Pepira. V enem letu je postal član te iste rafting ekipe, ki jo je občudoval na televiziji. Udeležil se je številnih rafting tekmovanj in leta 2009 prvič zapustil Brazilijo in se udeležil svetovnega prvenstva v raftingu na Nizozemskem. Prvič je bil izven Brazilije, prvič v Evropi. Ta izkušnja je potegnila sprožilec.
Slovenija? Zakaj pa ne?
Leta 2010 se je vrnil v Evropo, tokrat odločen, da ostane. Preselil se je na Irsko, kjer se je posvetil študiju angleščine. Pri začetnih korakih mu je na pomoč priskočil kapetan britanske reprezentance s ponudbo za delo v Nottingham National Watersports Centru.
Usoda je želela, da mu je ravno takrat zazvonil telefon. Na drugi strani linije je bila njegova dobra prijateljica, kapetanka slovaške ženske ekipe. Ko je slišala, da namerava podpisati pogodbo za delo na angleškem umetnem vodnem centru, se ni prav nič zadrževala: "Toni, si nor? Ti si človek narave in hočeš veslati po umetnih progah? Ne. Pojdi v Slovenijo, na Sočo. To je moj najljubši kraj na svetu!” Besede, ki so se zlile iz ust osebe, ki je prepotovala ves svet, mu niso dale miru. Youtube. Google. Tipkanje. Bovec, Soča — nikoli prej slišal. “Kar se je pojavilo na zaslonu, je bilo več kot dovolj za moj miselni preobrat. Takoj sem se zaljubil v reko,” je rekel Toni, ki je zaprosil za službo v dolini Soče, po 48 urah dobil odgovor in ostalo je zgodovina.
Pogled od zgoraj (foto: Toni Demarco)
Padalec (foto: Toni Demarco)
Je to “prava” služba ali le fantazija?
Odkar je prišel v Bovec, slovensko Meko adrenalinskih športov, je večino časa preživel na vodi in no, na tleh. A ves ta čas mu je pogled uhajal v skydiving in jadralne padalce na nebu. Samo še vprašanje časa je bilo, kdaj se bo tudi sam pridružil tej jati. Po skrbnem pogovoru z ženo je uspel zbarantati jadralno padalstvo. Aktivno se ukvarja tudi z downhill kolesarjenjem, zime pa popestri z deskanjem na snegu.
Hiter zaključek: ta človek je vsepovsod! Toda Toni se vseh svojih dejavnosti loti premišljeno in po slow food principu. “Imam navado, da se na vsaka tri leta preizkusim v nekem novem športu. Ta mora najprej pritegniti mojo pozornost in ko začnem, si vzamem dovolj časa za napredovanje, za spoznavanje športa,” je pojasnil.
Cilj vsakega tour guida je zamegliti črte, ki delijo delo in prosti čas. Toni je živ dokaz za vse nevernike. Ko sva okoli 7.15 zjutraj prispela na vrh zasneženega hriba, je Toni napovedal: "Ali ni neverjetno? Zdaj imava še 10 minut do začetka sončnega vzhoda.”
Ko občudujemo njegove fotografije, hitro zatavamo v iluzijo, kako lahkotno je življenje neke osebe, in pozabimo, da je fotografija le končni produkt, ki prikazuje v večnost ujet trenutek. Toni, tako kot pri vseh ostalih stvareh, ki jih počne v življenju, najprej naredi svojo domačo nalogo. Natančno je namreč vedel, kam postaviti stojalo, kateri objektiv uporabiti najprej in se lotil običajne ISO, zaslonka in zaklop igre. Vse to pa terja predhodne priprave in vztrajnost.
Sončni vzhod na Soriški planini (foto: Toni Demarco)
Sonce je pokukalo izza oblakov in pričelo s svetlobno ekshibicijo. S skodelico vroče kave v roki, na vrhu hriba nedaleč od Tolmina, se je vse zdelo, kot da bi stala na drugem planetu. Zdaj razumem. To je svoboda. Včasih je vse, kar moraš storiti, da jo začutiš, le spremeniti čas alarma na svoji budilki.
